V ponedeljek, 9. 3. 2026, smo se Martin, Bojana in Ivana odzvali povabilu Maje, vodje enote Golovec. V večjem prostoru nas je pričakalo okoli štirideset uporabnikov skupaj z njihovimi vzgojitelji. Sprva smo pričakovali, da bo težko spodbuditi medsebojni pogovor, da bo motivacija nizka in da bo spremljanje vsebine zahtevno. A že ob začetku se je vzpostavil lep stik z vsemi prisotnimi. Občasno je v prostoru zavladala popolna tišina in usmerjena pozornost, kar je bilo res ganljivo. Z vprašanji in vodeno razpravo so uporabniki aktivno sodelovali ter nas prijetno presenetili s svojim znanjem o potapljanju in življenju v vodi. Videlo se je, da se ob tem počutijo sposobne, samozavestne in kompetentne. Veselje so izražali s smehom in ploskanjem.

Martin je s seboj prinesel potapljaško opremo in pripomočke. Ker gre za osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, smo želeli potapljanje predstaviti čim bolj nazorno in praktično. Martin se je oblekel v suho obleko, mi pa smo opisovali opremo, prikazovali njeno delovanje in jih z vprašanji spodbujali k sodelovanju. Odlično so se odzivali – ob naši podpori so zastavljali smiselna vprašanja o globinah potopov, temperaturi vode, dihanju pod vodo, strahu in mrazu.

Imeli so tudi možnost, da del opreme preizkusijo sami. Največ zanimanja je bilo za maske, posamezniki so preizkusili tudi dihalko, le redki regulator. Čeprav smo imeli s seboj veliko plavutk, se je le ena udeleženka opogumila in poskusila hojo z njimi. Na obrazih so se jim risali široki, ponosni nasmehi.

Preden smo se poslovili, smo jim razdelili večnamenske rute – buffe. Navdušeno so jih sprejeli in nas spomnili, da jih morajo dobiti tudi njihovi vzgojitelji. V prostoru je bilo čutiti medsebojno spoštovanje in močan občutek pripadnosti.

Skupaj smo ugotovili, da smo zanje ustvarili lep in pomemben dogodek, ki ga bomo vsi trije še dolgo nosili s seboj.

Zapisala: Ivana Leskovar